REINKARNACIJA GALERIE 88

Reinkarnacija Galerie 88 ne spada v noben političen projekt. Tudi leta 1988 ni predstavljala nobene opcije. V prvi vrsti je bila namenjena domačim umetnikom, ki jim je v tistem času naša mala galerija nudila izredno odmevno pojavljanje v javnosti. Bila je produkt družbenih sprememb, vsi smo bili produkt turbulentnih časov. Da smo bili izdelki političnega valovanja, ki jih je premetavalo sem ter tja, dokazuje zgodovina, saj kasneje v demokraciji nismo realizirali potencialov, ki smo jih v času osamosvajanja nakazovali v Galerii 88.

galeria 88 logo color

Galeria 88 je bil neuspešen projekt v vseh pogledih. Uspela je ideja o osamosvojitvi Slovenije, ki se je v njej (re)producirala, vse ostalo pa družba, lokalna in slovenska skupnost ni sprejela: podjetništvo v kulturi, spremembe v organizaciji kulture, kulturna politika v podporo umetniku – ustvarjalcu, drugačna kulturna produkcija v centrih mest, zasebništvo v kulturi …

V Mariboru sem sodeloval v Klubu mladih od začetka osemdesetih in spoznal notranji ustroj organizacije. Proti koncu leta 1987 sem v svojem podjetniško naivnem zanosu zavzel prostore pod Klubom mladih, vhod na Orožnovi ulici 2, levo spodaj, kjer je kasneje domovala Galeria 88. Organizaciji MKC in ZSMS Maribor, ki bi naj po naravi svojega poslanstva spodbujali kulturne dejavnosti v zanimivih prostorih v centru mesta nista bili dovolj aktivni. ZSMS je s svojimi postopki ves čas nasprotoval in onemogočal delovanje galerije. Po slabih dveh letih delovanja jo je tudi definitivno ugasnil s preimenovanjem v Media Nox in spremembo programa v nepomembno lokalno galerijo, podprto z javnimi sredstvi.

Leta 1988 smo sestavili smo majhno, učinkovito organizacijsko skupino (Andrej Kustec, Jasna Božič, Dušan Hedl) in ustanovili prvo neodvisno galerijo oz. javni prostor takega pomena v Sloveniji, verjetno tudi v Jugoslaviji. Drugi v tistem času delujoči „alternativni“ prostori in projekti so imeli pravni in organizacijski ščit v študentskih organizacijah. Ta neodvisnost galerije v Mariboru je nakazovala zasebništvo v kulturi, ki kasneje ni prodrlo, saj se je vse, razen Metelkove in Pekarne, stlačilo v javne zavode. Tudi MKC Maribor je z osamosvojitvijo Slovenije postal javni zavod, kar je ena največjih napak kar jih je storila kulturna politika pri nas.

Prostori so bili v precej zanemarjenem stanju in smo jih z udarniškim delom obnovili. Sašo Dravinec me je povabil v predsedstvo študentske organizacije Maribor (takrat UK ZSMS) in Božidar Novak (predsednik) je nekako odobril 100.000 dinarjev za material za obnovo prostorov v katerih je nastajala galerija. Najbolj zahteven del usposabljanja prostorov je bila obnova tal. Leseni pod je bil preperel. Ker sem si galerijo predstavljal kot višje standardiziran prostor od rockovskega mladinskega kluba je bilo potrebno najti rešitev v naših finančnih okvirjih. Tako smo v pod vgradili hlevit, material, ki so ga kmetje uporabljali za tla v hlevih. Bil je izolator, obenem je bil neagresivno rdeče pobarvan in bil je trden. Tako je brez dodatne obdelave hlevit služil svojemu namenu in se odlično obnesel.

Že na samem začetku smo slutili, da nastaja nekaj velikega, kar se je kmalu izkazalo za resnično, saj je Galeria 88 kmalu postala prepoznaven galerijski razstavni prostor. Mitja Visočnik, ki je takrat kot mlad kustos delal v Umetnostni galeriji Maribor je dal na reverz razstavna stekla za primere grafičnih razstav. Ker je bila Umetnostna galerija za vogalom smo material prenašali kar peš. Razstave so se vrstile v 14 dnevnem zaporedju, vmes pa se je polnil program z glasbenimi nastopi, literarnimi večeri, manjšimi gledališkimi predstavami, performansi, celo video smo si privoščili, predavanji in političnimi nastopi osamosvojiteljev vseh barv. Nastope literatov in politikov je pričel vse pogosteje organizirati in voditi novinar Večera in pisatelj Zdenko Kodrič. Za medijsko podporo v dnevnem časopisju sta poskrbela Bojan Tomažič in Dragica Korade.

Mnogi umetniki so začeli svojo karierno pot v naši galeriji. Nepozabni prispevek je dal galeriji Andrej Tišma, ki je razstavil izredno obsežno mail art zbirko. V slabih dveh letih so se v galeriji zvrstili umetniki vseh žanrov. Razstavljala je Futura design, kar je nakazovalo tudi podjetniško usmerjenost projekta. Galeria 88 je bila edini prostor osamosvajanja Slovenije v Mariboru.

Ko sem postal vodja MKC Maribor sem priključil Galerio 88 k dejavnostim MKC, ki je takrat deloval pod ZSMS Maribor. Kasneje se je pokazalo, da je bila to moja velika napaka. Name so se začeli vršiti veliki pritiski, med drugim tudi fizični napad s katerim so me prisilili podati ostavko. Boris Jaušovec je želel objaviti majhen članek o dogodku v Večeru z naslovom Zrak v MKC ni čist (ali nekaj podobnega). Dobro se spomnim tistega popoldneva, ko sva na mojo željo odšla v tiskarno Večera in z montažne mize izrezala članek tik pred objavo. Mene je zaradi poskusa umora bolela glava, hrbet in še kaj, vendar to v tem primeru ni toliko boleče kot to, da je bila s tem dejanjem obglavljena mlada intelektualna sceno v Mariboru.

Kasneje so MKC-jevci spremenili ime galerije v Media Nox in jo družbeno marginalizirali, predvsem v smislu odsotnosti radikalnih konceptov in umeščanja v slovenski in lokalni kulturni prostor.

Kulturna politika v Sloveniji pa je ubrala svojo nepodjetniško pot v škodo vsem umetnikom. Bilo pa je zanimivo. Zelo zanimivo obdobje. Tako kot je Andy Warhol ugotavljal za obdobje konca šestdesetih, da mu ni jasno kako so lahko toliko sproducirali v tako kratkem času, se tudi mi lahko čudimo produkciji galerije, še posebej če jo primerjamo s kasnejšim napredkom tehnike, komunikacijskih medijev in številom institucij v kulturi.

— Dušan Hedl

,