Poveličevanje in zanikanje kulturne dediščine

Kaj je kulturna dediščina? Na to vprašanje bi najbolj točno poleg umetnostnih zgodovinarjev, odgovoril etnolog dr. Janez Bogataj, ki se s tem področjem že dolgo ukvarja. Stvar je še posebej aktualna v tem pomladnem času, ko se kulturna in naravna dediščina, vidita drugače, kot v zimskem času.

Če se samo malo ozremo okoli sebe, tudi v Slovenskih goricah, vidimo veličastno dediščino, ki nas vedno znova spominja na človekovo neomejeno ustvarjalnost in na smisel za lepo. Poglejmo samo cerkve in gradove, ki se bohotijo na gričih, križe, kapele, kužna znamenja, raznovrstna spominska obeležja in ne nazadnje domačije, še posebej stare kmečke hiše, pa preše, razno posodje, kmečko orodje in še marsikaj bi lahko uvrstili na seznam kulturne dediščine, na primer tudi rimske gomile.

Seveda moramo med kulturno dediščino šteti tudi ljudsko glasbo, ki jo prepogosto enačimo z domačo zabavno glasbo, ki ima sicer nekaj elementov ljudske glasbe, v glavnem pa se od nje bistveno razlikuje. Ljudska glasba praviloma ne pozna imen avtorjev, njen osnovni namen pa je pristno, nepotvorjeno in nekomercialno  pričevanje o življenju preprostih ljudi, ki se je prenašalo iz roda v rod. Seveda govorimo tudi o ponarodelih pesmih, med katerimi so pesmi z različnih področij. To so pesmi, ki so jih ljudje sprejeli za svoje. Ne smemo pozabiti na folkloro, na ljudsko slikarstvo, rezbarstv in vse drugo, kar nas že dolgo obdaja.

Bogataj je v svoji knjigi »Sto srečanj z dediščino na Slovenskem, ko govori o folklorizmu, med drugim zapisal: »Značilnost folklorizma kot poustvarjalnega kulturnega pojava je poudarjanje zunanjih kulturnih prvin, njihovo nestrokovno postavljanje na raven posebnosti , nekritično vključevanje dediščine v koncepte turističnih prireditev in na področje zabave. Kot izrazite primere folklorizma lahko označimo tudi poskuse vnašanja  sestavin kmečke kulturne dediščine v mestno (trško op. ur.) okolje. Najbolj značilen primer je bila »Ohcet v Ljubljani«, nekaj podobnega so seveda tudi paradni nastopi na primer kurentov na ptujskih ulicah.«

Najbrž se bo ob teh ugotovitvah marsikdo začudil.

Če zapisano prevedemo na konkretno ravnanje največkrat neukih ljudi v zvezi z ohranjanjem kulturne dediščine, pridemo do zanimivih dejstev.

Kulturno dediščino različni ljudje različno vidijo in ocenjujejo. Pri tem je marsikaj odvisno tudi od izobrazbe in splošne razgledanosti. So ljudje, ki vsako še tako nepomembno stvar poveličujejo, pri čemer sploh niso kritični. Tako lahko tudi v Slovenskih goricah videvamo na primer v kmečkih turizmih (turističnih kmetijah op. ur.) vso mogočo navlako, ki ji gostinci in obiskovalci pripisujejo neprimerno visoko vrednost. Pri tem pozabljajo, kaj je za določeno okolje predvsem značilno, kaj pa je prineseno od drugod. Sicer pa gostišča naj ne bi bila muzeji. Razstavljena dediščina bi naj bila skrbno strokovno izbrana. Lepo je videti, na primer v stari gostilni s tradicijo, značilne fotografije prednikov, ki so se že nekoč ukvarjali z gostinstvom in prebrati kakšno zanimivo anekdoto povezano z gostiščem.

Ni pa primerno, če so na gostilniškem dvorišču razstavljeni stari plugi, kmečko orodje  in še kaj kar je povezano z deli pri kmetovanju.

Pa tudi palčki ne sodijo v ta prostor, čeprav ima seveda vsakdo pravico razstaviti kar si želi. Palčki so predvsem kič, ne pa prava kulturna dediščina.

Ponekod, zlasti na podeželju, lahko vidimo na stanovanjskih hišah in na gasilskih domovih različne poslikave, ki nimajo veliko skupnega s kulturno dediščino v pozitivnem pomenu besede.

Ena od pomembne kulturne dediščine so tudi preše za stiskanje grozdja (in drugega sadja). Žal jih je mogoče videti na vseh mogočih javnih mestih, namesto, da bi obiskovalce popeljali na ogled preš tja, kjer so služile svojemu namenu. (Nemogoče si je predstavljati turistično »Trgatev« sredi strnjenega trškega naselja. Op. ur.)

Naj še omenimo stare tipične kmečke hiše, ki jih skorajda ni več mogoče videti, ker njihovi lastniki ali upravljavci niso poskrbeli za njihovo ohranitev, kar je velika škoda. Lahko pa v zadnjih letih tudi v naših krajih vidimo lepo obnovljene hiše umnih kmetov, ki so znotraj posodobljene, zunaj pa imajo identično a obnovljeno podobo.

Seveda ne more nihče pričakovati, da bomo vsem starim poslopjem v celoti nadeli povsem identično podobo znotraj in zunaj. Živimo v drugačnih časih. Zato je razumljivo, da bomo marsikaj posodobili, vendar tako, da bo vsakomur na prvi pogled jasno, da ne gre za novozgrajena moderna poslopja.

Kulturne dediščine ne smemo precenjevati, pa tudi ne podcenjevati.

Dr. Janez Bogataj pravi, da se najbolj negativno zdi pretirano poudarjanje dediščine in da bi morali venomer iskati vez med preteklostjo in sodobnostjo. Po drugi strani pa je Bogataj  tudi proti zanikanju ali celo podcenjevanju kulturne dediščine. Tako je v omenjeni knjigi tudi zapisal: »Elemente dediščine v bivalni kulturi, notranji opremi, kulinarični kulturi nekateri posamezniki pogosto ocenjujejo kot svet zaostalosti.«

Posamezniki menijo, da so sila moderni, če zanikajo vse staro. Moderno (in imenitno) je skrbno obnovljena stara hiša, ki jo krasi patina preteklosti.

Tone Štefanec     

,