Jugoslovanski Liverpool

MARIBOR ROCK’N’ROLL CITY

JUGOSLOVANSKI LIVERPOOL

Fenomen rock’n’roll beat scene 60ih v Mariboru.

Po nekaterih pričevanjih bi naj v Mariboru v tistem času vadilo 250 beat skupin.

Maribor je imel podoben status kot Liverpool v Veliki Britaniji, delavsko mesto na obrobju, izven centralne medijske pozornosti, z izredno močno beat rock’n’roll sceno.

Ko sem marca 2012 pričel raziskovati mariborsko rock’n’roll sceno šestdesetih, sem bil izredno presenečen, kako vseh teh ljudi nisem srečal prej, že konec sedemdesetih in osemdesetih, ko sem se pričel aktivno ukvarjati z glasbo.

Subkulture so nagnjene k nasilnim prekinitvam kulturnih vzorcev. Začetniki rocka so prekinili z narodnozabavno glasbo (harmoniko), punkerji prekinili so s starimi rockerji, raverji z vsemi kitaristi itd. Prekinitve so negativni učinki subkultur, pozitivni pa so mreženje novih krogov, ki v družbi kasneje prevzamejo oblast ali del vzvodov oblasti. V Mariboru definitivno ni bilo tako, čeprav je imel v šestdesetih izredno močno rock’n’roll sceno, ki je bila v Jugoslovanskem merilu primerljiva le še z Zagrebško. Pričevanja govorijo o množici garažnih skupin v različnih predelih mesta. Maribor je bil takrat v kulturnem pomenu veliko večji in bolj meščanski kakor danes.

Maribor je drugo največje mesto v Sloveniji, ki je bila najsevernejša republika v socialistični Jugoslaviji. Ta je po odcepitvi od Stalina prakticirala svojo vrsto socializma s samoupravljanjem. V Mariboru je bila locirana velika večina vojaške industrije. Ves vojaški vozni park je nastajal v Tovarni avtomobilov Maribor (TAM), mariborska tekstilna tovarna (MTT) je oblačila številčno jugoslovansko armado. Beograd je manipuliral med Ljubljano (glavno mesto Slovenije) in Mariborom. Iz Maribora se je po II. svetovni vojni izselila nemška manjšina, zgodili so se tudi povojni poboji in migracije prebivalstva.

Prva povojna generacija mladih se je našla v divjih ritmih rock’n’rolla, Stonesov in predvsem Beatlov. Povedati je potrebno, da v Jugoslaviji prvega vala ameriškega rock’n’rolla ni bilo veliko čutiti. Tudi v Veliki Britaniji ni imel velikega vpliva oz. konkretnih glasbenih ekvivalentov. V času raziskave sem bral avtobiografijo Keitha Richardsa, ki zelo nazorno opisuje rock’n’roll in blues sceno v začetku šestdesetih v Angliji. Rock’n’roll je bil mrtev, negovali in gojili so ga samo v blues krogih.

Arhivi slovenskega državnega radia pa pričajo o tem, da se je rock’n’roll v manjših količinah vrtel tudi na slovenskih radijskih postajah, z zaostankom, pa vendar. Mladina je poslušala Radio Luxemburg, ki je pokrival tudi del Jugoslavije. Tam so v eter spuščali najnovejše, najpopularnejše izdelke glasbene pop kulture.

Teddy Lah nazorno pove o tem radiu: „Opozoril bi, da radijska postaja Radio Luxemburg ni bila piratska postaja, kot marsikateri zmotno mislijo. To je bila že v tridesetih letih privatna korporacija, ki je, podobno kod Radio Montecarlo, komercialno predvajala glasbo, ko v sosednjih državah državni radio ni hotel tako ugajati poslušalcem. Radio Luxemburg je podnevi s svojim 1 milijon Wattov moči oddajal do 7 zvečer za nemško področje, po tem pa so oddajali v angleškem jeziku s poudarkom na novi glasbi . Program se je slišal po celi Evropi, celo do Egipta. Sovjetska zveza je motila oddaje do padca berlinskega zidu, vendar se je skozi motnje pri nas dalo kar v redu poslušati. Ko so po Evropi dovolili ustanavljati privatne radijske postaje, je Radio Luxemburg na 208 metrih na srednjem valu prenehal oddajati. Sedaj deluje na nemškem področju kot RTL Radio in TV. Sam sem pričel poslušati Radio Luxemburg leta 1957, ki je imel velik vpliv na moje odraščanje. Povedati pa moram, da sem nekaj časa pozno ponoči lahko sprejemal tudi pravo piratsko postajo: Radio Caroline, ki je oddajala iz ladje v severnem morju.“

Stvari so se pričele dogajati v Londonu in Mariboru skoraj sočasno. Na skoraj identičen način. Richards opisuje, kako je sam ozvočil prvo akustično kitaro. Razstavil mamin radio in iz njega naredil prvi kitarski ojačevalnik. Prav tako skoraj ni pričevanja iz Maribora, ki ne bi opisovalo igranja na radijski sprejemnik, v večini primerov kar več instrumentov na en radio. Gerhard Angleitner (Korali) je začel igrati beat glasbo na doma narejeni bas kitari. V takrat najpopularnejšem glasbenem prizorišču, mariborskem gospodarskem razstavišču in njeni dvorani, imenovani Hali C, so do sredine šestdesetih kraljevali revijalni orkestri z Bertijem Rodoškom na čelu. Njegov orkester (Orkester Bertija Rodoška) je zaradi velikega povpraševanja včasih igral celo na dveh lokacijah hkrati, kar si je ob izredno številčni zasedbi lahko privoščil. Mladim nadebudnim beatnikom pa je bilo dovoljeno na istem prizorišču nastopiti pred publiko in zaigrati le med pavzami. Orkester ni potreboval elektrike, novi t. i. beat ansambli pa so bili elektrificirani. Jasno, zgodilo se je, da so doživeli burnejše in bolj energične izpade podpore. Kmalu so na odru Hale C stali le še oni, električarji, iz katerih so se orkestraši sprva šalili, češ, kaj boste vi, kaj pa če zmanjka elektrike. Elektrike dolgo časa ni zmanjkalo, Hala C pa je takrat verjetno izgledala kot višek sodobne arhitekture in Maribor je izgledal veliko bolj mestno kot kdajkoli potem. Vsaj do nekje leta 1969/70. Pravzaprav je revolucija trajala izredno kratko. Tako kot povsod po svetu, tako kot v vsaki sceni, je povprečno dve leti njen obratni krog v javnosti, če ne štejemo priprav, ki trajajo približno dve do tri leta. Futuristično Halo C so po sredini šestdesetih zavzeli Korali, Rdeči dečki, Biseri, Generacija, The Chains in mnogi drugi. Rock’n’roll pa se je plesalo tudi na številnih drugih prizoriščih. Tudi v Klubu mladih na Orožnovi ulici 2, kjer so sedaj prostori Univerze v Mariboru. Tudi podpisani sem v poznih 80ih prevzel vodenje tega prostora, ki smo ga v tistem času preimenovali v MKC – Mladinski kulturni center.

Za mariborsko beat sceno 60ih je potrebno navesti še nekaj lokalnih znamenitosti, za katere sem bil prepričan, da so veljale za vso Jugoslavijo, če že ne širše.

V Mariboru so ples imenovali Vugi Vugi in ne Bugi Vugi. Legenda pravi, da se ples imenuje po fotografu, ki se je pisal Vugi ali Vuga. Konec 50ih je nekaj časa preživel v Trstu, kjer je videl ameriške mornarje plesati Bugi Vugi. Ob vrnitvi v Maribor je v Hali C na plesu prezentiral svoja nova svetovljanska znanja premikanja nog in rok na plesišču. Miličniki so ga na plesišču pretepli do krvi in ga vrgli v celico. Mladina pa je iz nekega tihega upora pričela nov ples imenovati Vugi Vugi.

Hora Legalis, za katero sem prav tako bil prepričan, da je veljala po celi Jugoslaviji, je bila v 60ih uvedena od 20.00 do 6.00 ure zjutraj, samo v Mariboru in samo iz razlogov pojave rock’n’rolla.

Frizerska policija, za katero sem bil prepričan, da je bila civilno neformalno združenje lumpenproletariata v manjših razmerah, je bila v resnici uradna milica (policija). Miličniki so preganjali dolgolasce, jih lovili in na silo strigli kar na ulici. S trojčkom za striženje so jim „pokosili“ črto po sredini glave. To se je dogajalo tako pogosto, da je bil komentar mimoidočih v stilu „Spet so enega Bitlesa …“

Bitles so takrat imenovali dolgolasce, kar je še ena lokalna pogruntavščina. Beseda pa je simbolizirala tudi prestopnika ali barabo, dolgolasca.

V Mariboru so izredno zgodaj pričeli igrati beat glasbo. Že konec 50-ih in na začetku 60-ih je deloval bend brez imena v katerem so nastopali kasnejši pomembni akterji električarske glasbene scene v zasedbi: Hari Pernarčič-ritem kitara, Franc Rojs-solo gitara, Vili Galun – kitara ali včasih Boris Piko- kitara. Rednega bobnarja niso imeli. Franc Rojs je predeloval radijske sprejemnike v kitarske ojačevalnike in akustične kitare v električne, bil je serviser marsikateremu bendu v 60-ih.

Če predstavljamo temelje, motorje, gonilne sile rock’n’roll glasbene scene, moramo izpostaviti dve zasedbi. To so Rdeči dečki in Generacija (v začetku Korali). Ta dva benda sta v šestdesetih igrala značilno vlogo dveh različnih pogledov na glasbo in verjetno tudi življenjski stil. Med seboj so se ločevali na pristaše Beatlov in Rollingov. Nesporno pa je dejstvo, da so bili Korali, in kasneje Generacija, prvi in vodilni beatniki v Sloveniji.

RDEČI DEČKI – skupina, katere vodja je bil, žal že preminuli, Ivo Čobec (saksofon), so bili že od samega začetka pomembna glasbena institucija. Iz te skupine je kasneje vzniknilo mnogo nacionalno in mednarodno uveljavljenih mariborskih pop glasbenikov. Samo naštejmo, v sedemdesetih uspešna pop pevca Edvin Fliser in Čarli Arhar, rockerica Neca Falk, producent pop in narodno zabavne glasbe Boris Rošker. V skupini Rdeči dečki so se kalili številni mariborski rock glasbeniki. Ta bend je predvsem po zaslugi Iva Čobeca tudi nadaljeval delo in po letu 2000 posnel celo dva CD-ja. Na zadnjem je kvalitetna pop glasba. Ivo Čobec je bil tudi velik zbiralec arhivskega medijskega materiala o skupini Rdeči dečki in mariborski rock sceni 60ih. V njegovem arhivu so tudi kasete, posnete z navadnim kasetofonom na koncertih na t. i. Kitarijadah. Rdeči dečki so bili nagrajeni s 3. mestom strokovne žirije vsejugoslovanske Kitarijade, maja 1967 v Zagrebu, na kateri je v Študenstkem centru v treh dneh nastopilo 200 jugoslovanskih rock’n’roll zasedb. Leta 1968 so nastopili na mednarodnem tekmovalnem rock koncertu na stadionu v Gradcu (Avstrija), kjer so osvojili 1. mesto žirije in drugo občinstva. Vse bolj ugotavljamo, da Jugoslavija v 60ih ni bila tako zaprta komunistična država, da se je veliko bolj omejila kasneje v sedemdesetih in osemdesetih. Na plošči se odlično sliši vzdušje na ljubljanski Kitarijadi v Hali Tivoli leta 1968, na kateri so spet prejeli 3. mesto strokovne žirije za Mladimi levi in Belimi vranami. Kot napovedovalec napove, so bendi na takšnih srečanjih morali igrali po štiri pesmi, pogoj pa je bil vsaj ena lastna skladba.

Posneti glasbeni material je sploh velika neznanka. Pričevanja vseh glasbenikov pravijo, da so na Radiu Maribor snemali prve posnetke rock glasbe že leta 1964 (skupine Korali, Biseri, The Out in ostali). Sprašujem se, kako to, da se posnetki teh snemanj niso ohranili. Zgodba o posnetkih je za paranoika prava zakladnica teorije zarote. Tudi posnetke, ki so jih imeli posamezni izvajalci ali avtorji, so po „prijateljskih“ kanalih čudežno izginili. Brisanje zgodovine ali samo nerodnost in nepravilen odnos do lastnega dela? Verjetno kar kombinacija obojega. Na Radiu Maribor smo imeli po zaslugi glavnega urednika Staneta Kocutarja možnost lastnoročno preiskati arhiv in fonoteko. Vsak kolut originalnih magnetofonskih trakov smo vzeli v roke, ga odprli in preverili podatke na pripadajoči kartici. Vse trakove v obdobju od leta 1962 do leta 1976, a našli nismo skoraj nič. Našli smo posnetke skupine Grif iz 1976, Alarm iz leta 1976, ko se je skupina ponovno sestala zaradi snemanja.

Mogoče ima posnetke kdo, ki sploh ne ve, kaj ima, in po vsej verjetnosti so raztreseni pri različnih posameznikih in se bodo skozi čas izgubili. To je izreden dokaz o neučinkovitosti javnih institucij v Sloveniji. V socializmu je obstajal samo državni radio in v vseh arhivih državnih (sedaj se imenujejo javni) medijev je enako. Dejstvo pa je, da se je zasebni sektor snemalnih studiev v Sloveniji pojavil šele v osemdesetih. Tako je nekdo hote ali nehote obglavil cele generacije glasbenikov in ohromil njihovo mobilizacijsko sposobnost.

Iz skupine Korali se je razvila najpomembnejša mariborska avtorska formacija tistega časa, skupina GENERACIJA oz. kasneje TOP GENERATION. Nesporni vodja tega projekta je bil Mirko Fistravec, solo kitarist in pevec. V Koralih je v zasedbi ob Didiju Raušu (bas), Maksu Pučku (kitara), Marjanu Kosarju (bobni) začel skupaj z Milanom Petrovičem, ki je še sedaj aktiven zabavljaški glasbenik. Skupina je predstavljala trše jedro tedanjega mariborskega rocka, linijo Rolling Stonesov, medtem ko je bil večinski del scene usmerjen na Beatlese. Korali so bili tisti, ki so na velikem plesišču Hale C postopno prevzeli oder orkestru Bertija Rodoška.

Leta 1964 je s Korali nastopal tudi Tedy Lah, verjetno prvi zares dolgolasi rock zvezdnik v Jugoslaviji. Nastop je običajno začel z ustno harmoniko, na kateri je improviziral takrat popularnega folk pevca Donovana. Po nekaj mirnih country pesmih so Korali povišali tempo in Tedy je prišel v svoj drugi element s petjem Glorie (Them) in Baby please don’t go. Vzdušje v dvorani je vedno vzkipelo. Leta 1964 je Tedy v Hali Tivoli, verjetno prvi v Jugoslaviji, povzročil moralno paniko, ki je nazorno opisana v poročilu s koncerta v časopisu Delo (v celoti objavljeno v prilogi). Korali so takrat redno nastopali po Jugoslaviji.

Skupina je kmalu uvidela, da v domačih logih ne bo dovolj kruha, zato se je odločila za emigracijo. Najprej so se (pod imenom Generacija) leta 1966 preselili v sosednji Gradec (Avstrija) in tam redno nastopali v Star clubu. Nadaljevali so po Nemčiji (kot Top Generation) in leta 1968 pristali v Parizu kot sekstet v postavi Mirko Fistravec, Damjan Katalinič, Didi Rauš, Mario Škrinjarić, s pihalcema Tonijem Kuzmićem in Kokijem Vujoševićem. Svojo glasbeno pot so nadaljevali v Švici itd. Sploh so bili Mariborčani v tistem času veliko bolj odprti v svet od kasnejših generacij. Ni se jim bilo težko odpeljati v London in nakupiti originalno glasbeno opremo, čeprav so bili izhodi iz države omejeni. Generacija si je odšla pogledati klub v Gradec, že ob naslednjem izhodu iz države pa so se preselili tja kar z ojačevalniki in kitarami vred. Preimenovali so se v Top Generation in postali prva Jugoslovanska glasbena legenda v Evropi. Dogajale so se jim neverjetne reči. Slovenska javnost je prepričana, da je Laibach prvi bend, ki je imel hite v tujini. Napaka za 20 debelih let. Top Generation so izdali dva izredno kvalitetna (avtorsko in produkcijsko) singla v tujini (Nemčija, Švica, Španija) s pesmima Stop stop in Waiting for a train. Avtor glasbe in besedila obeh je Mirko Fistravec. Založba Star records iz Švice jim je izdala tudi izredno lično natisnjen LP. Obe pesmi imata nekaj protestniškega pridiha. Stop stop je kritika neaktivnega posameznika in unificirane zahodne družbe. Waiting for a train pa je protivojna pesem z akustično kitaro in obenem meji na ljudsko besedilo, večno temo izseljencev iz domovine in razlogov izselitve. Vse Fistravcove pesmi imajo izredno dobro in privlačno melodijo, pravilno izbrano ritmiko in profesionalno izdelane aranžmaje. Pri naslednjem hitu, ki so ga pripravljali, katerega avtor je bil Damjan Katalinič, se jim je ustavilo zaradi poslovnih nerodnosti. Top Generation je bil v tistem času dobro plačan live band, pričeli so dobivati že tantieme iz naslova avtorskih pravic. Zgodile pa so se jim tudi nesreče. V Parizu in okolici so imeli leta 1968 zbukirane nastope, vendar, ko so prispeli, so naleteli na kaos, demonstracije. Vsi nastopi so bili odpovedani. Takrat je pri njih bobnal Mario Škrinjarić (prej Bijele strijele – Zagreb, Hrvaška) in odločili so se, da gredo iskati novega managerja v Nemčijo. Z avtom, ki ga je vozil Škrinjarić, so se 60 km za Parizom zaleteli v tovornjak. Mario Škrinjarić je umrl na mestu nesreče, Fistravec je z manjšimi poškodbami preživel. Po tem se je Top Generation pridružil bobnar Boris Polak. Top Generation je nastopala do leta 1986. Fistravec je kasneje na Nizozemskem ustanovil studio in booking agencijo MF-Music Nederland. Top Generation so v najboljšem obdobju zveneli kot odličen soul band z rockerskimi koreninami. Za njimi ostajajo dobri posnetki in kar nekaj odličnih avtorskih del. Z gotovostjo lahko trdimo, da so ustvarili vsaj dva top avtorska komada, čeprav bi se Fistravec sam strinjal, da njegovih del ni potrebno šteti v slovensko produkcijo. Bend Generacija (oz. še v obdobju, ko so se imenovali Korali) ima tudi revolucionarno, uporniško, subverzivno izkušnjo. Komite mladine je ugotovil, da bend s svojo glasbo ustvarja in spodbuja huliganske izpade in so jim prepovedali nastopati v Mariboru. Iz protesta je skupina decembra 1965 organizirala koncert na prostem na Trgu svobode. Snežilo je kot za stavo, se spominja Milan Petrovič, trg pa je bil poln do zadnjega. Band, ki je organiziral protestne koncerte v socializmu v 60ih (??!!), se je pravilno odločil za eksil, saj bi bil na domačem politično-kulturnem področju zagotovo ekskomuniciran.

Piko na i je celotni sceni dala edinstvena ženska oz. dekliška zasedba THE CHAINS, z izredno energično in temperamentno liderko Alenko Pinterič. V najbolj znani zasedbi: Ditka Haberl, Breda Pinterič, Alenka Cilenšek in Alenka Pinterič, so izredno dobro prepevale Beatle. Alenka Pinterič je nadaljevala profesionalno pevsko kariero, tudi Ditka Haberl je bila nekaj časa med profesionalci. Gonilna sila Verig (ime je izbrala po pesmi Beatlov) je bila Alenka Pinterič, ki je prvo zasedbo organizirala konec leta 1964. V manj kot letu dni je ob spremljavi benda Korali ženska skupina The Chains postala slavna. Pinteričeva je šla še dlje in želela organizirati tudi instrumentalistke, edini nastop v Hali C v električarski ženski zasedbi so imele proti koncu leta 1966. Alenka Pinterič je že leta 1966 zmagovala na popevkarskih festivalih širom Jugoslavije.

Maribor nikoli več po 60ih ni imel tako popolne sociološko, družabno, glasbeno, umetniško in ne nazadnje tudi podjetniško zaokrožene glasbene scene. Dekliških skupin pa ni bilo vse do plahih poskusov v letih po 2003 in jih spet ni. Glede na pričevanja mariborskega legendarnega krojača Igorja Furgule, ki je rokerjem šival modne hlače, ki je tudi preprodajal kino vstopnice in počel druge mestne vragolije, sklepam, da je bil Maribor takrat veliko „večje“ mesto.

Homemakers

Homemakers

Leta 1967 se nekje (z)najdejo HOMEMAKERS, ki so že s petimi priredbami Beatlesov pričeli nastopati na centralnih prizoriščih Maribora. V Homemakersih sta se promovirala dve ključni osebnosti, ritem kitarist Rasto Ovin in solo kitarist Andrej Veble. Ustanovila pa sta jih Ovin in Vladimir Jurc – Lali. Na bobnih pa je debitiral Danilo Karba, kasneje izredno cenjen bobnar v različnih mariborskih zasedbah, nazadnje ustaljen pri Čudežnih poljih. Andrej Veble se je v sedemdesetih na bas kitari pridružil legendarni progresivni blues zasedbi Buldožer. Homemakersi so bili fani Beatlov in so preigravali njihov repertoar. Bili so pridni dečki mariborske rock’n’roll scene, dobri študentje. Rasto Ovin je kasneje naredil uspešno akademsko kariero, Veble je ob basiranju doštudiral medicino in kot priznani zdravnik deloval v Mariboru. Prijateljevali so z veliko popularnejšo in pomembnejšo skupino New Comes, ki jim je tudi rešila prenekateri nastop s posojanjem opreme. Rasto Ovin priča o konkretnem dogodku: „The Homemakers smo bili praktično brez opreme. Veliko so nam pomagali Rdeči dečki z Edvinom Flisarjem. Nekoč pa se je na dan našega nastopa pokazalo, da nam ne morejo posoditi svoje opreme. Oče Zorana Zabavnika je poskušal vse mogoče z edinim našim ojačevalcem, ki je imel svoja dobra leta že zdavnaj za sabo, a ni in ni kazal znakov življenja. Takrat pozvoni na vratih (vadili smo kar doma pri Zabavnikovih) in pred nami stoji angel. Kar sam od sebe je prišel Korl, basist ansambla The Newcomes in vprašal, če potrebujemo opremo, ker nam lahko on posodi svoj Selmer – takrat menda najboljša oprema v Mariboru. Od tukaj naprej je teklo kot namazano in nastop smo lahko izvedi. Upam, da je današnjim rockerjem tudi ostalo kaj te etike. Ponosni smo, da smo bili (čeprav zelo majhen) del te scene“. Homemakersi so se na domači rock sceni uveljavili tudi zaradi odličnega večglasnega petja po Beatlovsko.

Ob spremembi postave so spremenili tudi ime in nastala je Inkvizicija, ki je v različnih postavah uspešno nastopala globoko v sedemdeseta tudi kot terasni ansambel. Takrat v začetku sedemdesetih so si omislili „novo“ rabljeno profesionalno opremo, ki so jo kupili pri gospe Medved v Gradcu (A). Anekdota govori o „švercanju“ opreme čez mejo. Vedeli so, da se visoki carini ne bodo mogli izogniti na mejnem prehodu v Šentilju. Izračunali so, da bi za vrednost 10000 din plačali vsaj 1300 din carine, zato so se odpravili na manjši prehod Cmurek / Trate. Carinik je takoj opazil poln kombi nove opreme in tudi njihov ovinek na poti do Maribora mu je bil sumljiv. „Kako to, da ste naredili takšen ovinek“ jih je v noči po dolgi poti iz Londona vprašal carinik. Samozavestno so mu odgovorili, da jim hočejo na Šentilju pobrati 300 din carine za to kramo. „A tako, predpis je predpis“ in zvok benda je bil veliko bolj angleški.

NEW COMES je naslednja močna in vplivna zasedba, ki se pojavlja na plošči. Njeni člani so bili Darko Mustajbašič Baša-solo kitarist, takrat 15 letni bobnar Ivan Korbun Haban in pevec Milan Petrovič. New Comes so zastopali tršo linijo rock’n’rolla, bluesa in celo progresive. Okostje njihovega programa so bile pesmi Stonesov. Haban je bil, ob Karliju Arharju, najekstremnejši posebnež na sceni (poglejte samo njegov imidž leta 1971 na fotografiji skupine Alarm, katere član je bil takrat). Za Habana ni bilo meja v ekstrovertiranosti in ekscesih, kmalu je preklopil izza bobnov na glavni vokal in pel v različnih dobrih zasedbah. Ena najzanimivejših figur je tudi Darko Mustajbašič Baša, izreden kitarist, ki je kmalu po ekspanziji mariborske beat scene, ki se je po njegovem pričevanju končala z vrhuncem leta 1968, odšel profesionalno igrati v Pariz. V osemdesetih se je vrnil in ustanovil prvi zasebni snemalni studio v Mariboru imenovan Piramida. Občasno se je vračal na sceno kot glasbenik, ves čas pa je deloval kot producent in je eden redkih iz obdobja 60ih, ki se je z glasbo preživljajo ves čas. New Comes so uspeli tudi zaradi mecena, ki jim je financiral celotno novo opremo in instrumentarij, tako so bili kar nekaj časa najmodernejše in najbolje tehnično opremljen band daleč okoli.

Profesionalni glasbenik je tudi MILAN PETROVIČ, ki je pel pri različnih zasedbah, tudi z Generacijo po evropskih klubih, prej še s Kon Tiki, Korali … S Korali je nastopil tudi na znamenitem prvem preboju rock’n’rolla v ljubljanski Hali Tivoli leta 1965. Na koncertu, ki ga je organiziral takrat 20 letni (!?) Toni Sabol, so takrat nastopili še The Mladis (Zagreb), Delfini, Ptice in Crveni Koralji (Zagreb). Obiskovalci so na koncertu demolirali dvorano, predvsem lesene stole, ki so bili neprimerno postavljeni za rock koncert. O koncertu se je razpisal celoten Jugoslovanski tisk. Seveda v negativnem slogu. Češ ali je „naši domovini“ potrebno to zahodnjaško razbijaje. Milan Petrovič je verjetno eden prvih rockerjev v Sloveniji. Zanimivo pa je dejstvo, da ni bil povabljen v krog pevcev iz te scene, ki so vsi po vrsti v sedemdesetih delali profesionalne kariere preko festivalov Vesela jesen in Slovenska popevka. Na teh festivalih je slovenska pop glasbena produkcija, ki jo je takrat vodila državna RTV in njena založba ZKP RTV Ljubljana, gasila mladostniško energijo članov beat skupin 60ih: Alenki Pinterič, Marjetki Falk Neci, Karliju Arharju, Edvinu Fliserju, Ditki Haberl, Ivu Mojzerju in drugim, ki so v sedemdesetih predstavljali jedro slovenskih pop izvajalcev. Po tem cvetočem obdobju slovenskega rocka v šestdesetih, Ljubljana, kot glavno mesto Slovenije, nikoli več ni dovolila, da bi se kaj takega ponovilo. Kar se je izkazalo kot „peklenski medijski načrt“ centra proti periferiji za vse kasnejše generacije.

Naslednji fenomen mariborske rock scene je bil Rado Urbančič – Racky. Solo kitarist, avtor in vodja različnih znanih domačih in mednarodnih zasedb. Mlajši od Rdečih dečkov in Generacije je ustanovil skupino Surprise, ki je pričela nastopati leta 1968 v Hali C. Starejši kolegi iz Generacije ga omenjajo kot pomembnega za mariborski rock, kar pomeni, da so ga, čeprav mlajšega, sprejeli v svoj glasbeni milje zaradi njegove virtuoznosti na električni kitari. V začetku sedemdesetih je Racky ustanovil novo legendo jugoslovanske progresivne rock scene, skupino ALARM. Alarmu je kmalu uspel velik preboj na Boom festivalu 1972, ki so ga mediji vztrajno imenovali Pop festival Ljubljana 72. To je bil Jugoslovanski festival, ki se je selil po različnih mestih. Prišla so sedemdeseta in mariborski bend je preklopil na novi zvok in stil hrupnega progresivnega rocka, dolgih solaž in virtuoznega igranja. Racky pa je dobil na bas kitari enakovrednega soigralca Bojana Goličnika – Golico. V določenem trenutku je bil z njimi tudi Toni Sabol na orglah, ki ga najdemo v vseh bolj izpostavljenih in zvočno inovativnih mariborskih zasedbah. Band je očitno tudi nekaj zaslužil, saj so si privoščili shoping v Londonu. Nabavili nove Orange ojačevalnike in kompletna nova oblačila za na oder. Med tem so še odigrali (ali načrtovali?) turnejo po Nizozemski. Racky je bil vsaj trikrat v karieri tik pred velikim uspehom in vedno mu je pred ciljem zmanjkalo energije. Ali pa podjetniških sposobnostih, ki jih Racky ni prinašal s seboj na oder ali v zakulisje. Na plošči slišimo posnetek, narejen na Radiu Maribor, ki je eden izmed treh ohranjenih. Praviloma so takrat na snemanjih produkcijsko utišali kitare pri „razbijaških“ bendih in jih tako nasilno prilagajali mainstreamu, ki pa je imel poleg glasbenih še politične in družbene pomene. Splet okoliščin je nanesel, da se je z novo zasedbo TRANS EGO EXPRESS (TEE) in managerjem Tonijem Sabolom v letu 1976 znašel v Londonu. Tokrat so igrali že skora duhovno akustično glasbo, velik vpliv pa je imel Ivan Vrhunc. Legenda gre takole. V Londonu so TEE v studiu skupine Electric Light Orchestra posneli material za album. Dogovorjeno je bilo, da bodo odšli z Electric Light Orchestra na ameriško turnejo kot njihova predskupina, kar takrat ni bila mala stvar. Še prej pa se je Sabol dogovoril za nastop v Ljubljanski Hali Tivoli (5000 sedežev), kjer naj bi bili predskupina Johnu McLaughlinu. Vendar so se tik pred koncertom s Sabolom sprli, zaradi česar jim odpovedal koncert. Tudi turneja po ZDA je bila odpovedana, plošča pa ni nikoli izšla. Trans Ego Express ni nikoli več nastopil. Počasi se je že rojeval punk, Racky pa je še vedno živel v svojem svetu akustične in progresivne glasbe. Z Bojanom Goličnikom Golico sta se leta 1981 s turistično vizo odpravila na zahodno obalo ZDA. Obredla sta celotno obalo, nastopala z akustičnim avtorskim setom pesmi, celo snemala sta. Racky pove, da sta igrala v družbi samega hrupnega punka. Ali si zamislite, kdo vse je bredel takrat po klubih zahodne obale? Vendar se Racky in Golica (ki se je medtem pričel vse bolj vdajati škodljivim substancam) nista zmenila za veze in poznanstva, ki bi jih lahko sklepala od LA preko SF do … Tik pred podpisom založniške pogodbe sta jo popihala domov. Uspelo jima je zaslužiti dovolj denarja za letalske karte za povratek domov.

ČUDEŽNA POLJA je band, ki je nastal na izteku 60-ih. Na mariborski II. gimnaziji sta ga ustanovila Gorazd Elvič in Rudi Jazbec. Leta 1972 se je nato vzpostavila zasedba, ki je aktivna še danes. Ime sta tedanja gimnazijca povzela po pesniški zbirki priznanega temnopoltega pesnika Lengstona Hugesa, Fields of wonder. V začetku kariere so veliko nastopali tudi po vsej Jugoslaviji,tedaj še pod angleškim imenom The Fields of wonder group. Bil je celo primer, ko so jih menedžerji na koncertih na jugoslovanski turneji s svetovno znano skupino The Equals predstavili kot angleški band, kar je publika verjela, novinarji beograjske televizije pa ne, vendar to kasneje po posredovanju menadžerja turneje Lazareviča ni prišlo v javnost. Čudežna polja so bili ob avtorskem repertoarju tudi odlični imitatorji Beatlov. S svojim Beatles showom so zmagali celo na Evropskem festivalu Beatles revival bandov v Grazu, nato dobili vrsto ponudb iz tujine, vendar so zavrnili profesionalni angažma z Beatles showom po Skandinaviji, Belgiji, Nizozemski in Nemčiji. Čudežna polja so prav tako kot Alarmi nastopila na prvem jugoslovanskem rock Boom festivalu v Ljubljani leta1970. V zgodovino so se zapisali tudi s tem, da so posneli sploh prvo uradno rock singlco v slovenskem jeziku, Solze. B strani prvih singlov izdanih pri RTB Beograd in Jugoton pa razkrijejo tudi njihovo progresivno umetniško žilico. Verzija pesmi Solze, ki je objavljena na tej plošči, je bila posneta v živo, s kasetofonom na koncertu v začetku 70ih, kar dokazuje njihovo izredno glasbeno izvajalsko raven. Kasneje v 80ih in 90ih so postali eden vodilnih pop bendov v Sloveniji, z izdanimi enajstimi avtorskimi albumi, od katerih jih je šest doseglo zlato, pet pa srebrno naklado in so tudi eni od le petih slovenskih izvajalcev, ki so prodali več kot 100 000 izvodov enega albuma, skupaj pa so prodali več kot pol milijona albumov.

GRIF, čeprav mlajši bend, se pojavlja na plošči zaradi njihovega stika z generacijo iz 60ih. Večkrat so nastopali kot spremljajoča skupina Karlija Arharja. Zvočno se na plošči odlično ujemajo z Alarmom, verjetno zaradi kvalitetnega izvajanja vodilnih kitaristov v obeh bendih in istega studia, kjer sta oba benda snemala. Grife je ustanovil solo kitarist Milan Prislan, tudi večinski avtor glasbe in besedil benda, ki je v obdobju od leta 1976 do 1980 posnel za dober album glasbenega materiala. Objavljena pesem Na severu nič novega, sajje bila hit na koncertih neke mlajše generacije v 70-ih. O tej sceni pa več drugič.

Preden zaključimo, še nekaj o dveh skupinah, ki sta v 60ih igrali pomembno vlogo v Mariboru, a jih ni na plošči, ker so njihovi posnetki izginili.

THE OUT

Izredno pomembna zasedba je bila tudi The Out, katere posnetki se niso ohranili oz. jih nisem našel, čeprav so snemali na Radiu Maribor. Pri The Out je začel Karli Arhar. Gonilna sila benda pa je bil Andrej Pukšič, Hari Pernarčič pa njegov najbližji sodelavec. Pripadali so „težjekategornikom“ beata oz. bluesa, saj so ob Generaciji gojili bližino Rollingov, izvajali so tudi Canned Heat in lastne skladbe. Karli Arhar se je v tem bendu prvič vzpostavil kot šoumen. Andrej Pukšič je gojil velike upe o profesionalni karieri. Bend je bil profesionalno organiziran, imeli so kombi, lastno opremo, managerja, scenska oblačila, nabavljena na Dunaju. Andrej Pukšič je vse do leta 2012 vodil zelo znano avtomehanično vulkanizersko delavnico v Mariboru. Karli je uspel kot najboljši slovenski šansonjer vseh časov.

THE CREEPS

Njihov duhovni vodja je bil absolutni začetnik in prvak električarske glasbe v Mariboru, Franc Rojs. Na II. gimnaziji so že konec petdesetih med pavzami zaigrali pesmi zgodnjega rock’n’rolla na ozvočene električne kitare. Franc Rojs je jasen v izredno zgovorni izjavi: „Kar je za drugo mladino in otroke pomenila in v njihovem dojemanju sveta predstavljala pesem „Čuk se je oženil“, je za nas pomenila glasba Johnyja and The Hurricanes in drugih“. Kasneje je Rojs ustanovil bend Kontiki, v katerem so igrali različni znani glasbeniki, in je imel tudi veliko angažmajev. Na krajši turneji po Italiji in Franciji pa so se preimenovali v The Creeps in pričeli žagati ritem in blues. Vadili so v Zagrebu in Mariboru in hitro postali ena vplivnejših zasedb z (pre)kratkim rokom trajanja.

AFTER EIGHT

Jedro skupine, Bedenik, Fidelj in Katič, se je leta 1968 odpravilo na poletno sezonsko delovno in glasbeno ekskurzijo v London. Tam so si ogledali vse aktualne glasbene zasedbe, nabavili kitare in ojačevalnike ter se vrnili v Maribor kot napredni glasbeniki. Skupina After Eight je zavzela pozicijo prve progresivne rock skupine v Mariboru. Ostali, ki so bili na tirnicah Beatlov in Stonesov, so bili za njih komercialisti. Skupina je bila aktivna v letih 1968 in 1969. Razpadla pa je zaradi Katičevega in Fideljeva odhoda v JLA. Bedenik se je podal na študij, Raky in Petrovič pa ste še sedaj aktivna glasbenika.

LSD

Vodja tega benda je bil Drago Goličnik, brat v glasbenih krogih kasneje popularnega Bojana Goličnika – Johnyja. Ime LSD so si nadeli, da bi provocirali javnost, ko pa se je sestal mariborski komunistični komite, z namenom ustaviti provokacijo, so se v trenutku „preimenovali“ v LSD – Lepi slovenski dečki. Drago je skupino sestavil idealistično. Po mestu je iskal najboljše instrumentaliste in tako je nekega dne leta 1969 s pomočjo različnih znancev in prijateljev organiziral sestanek v restavraciji Center, na katerega so bili povabljeni odlični mladi rock glasbeniki. LSD je torej nastal preko „javnega“ povabila oz. ustnega oglasa, kar je dokaj neverjetna pot za nastanek benda v Mariboru. Vizija je bila ustvariti kvaliteten koncertni rock band, saj so menili, da so ostali preveč komercialni. Polovica repertoarja so bile lastne skladbe, druga polovica pa priredbe Led Zeppelin, Taste, Erica Claptona, itd. Medijsko skupina ni prodrla v širši prostor. Po ljubljanski Kitarijadi leta 1970, ko jim je Tomaž Domicelj napisal uničujočo kritiko, so prenehali z delovanjem. Drago Goličnik se je posvetil študiju medicine v Grazu in tenisu, ki ga je ves čas profesionalno igral. Kasneje je treniral veliko teniških zvezd: Boba Živojinovića, Iztoka Božiča in Tino Križan. Veliko časa je tudi treniral v nemškem klubu Bederjunged v Heidelbergu in igral z Borisom Beckerjem. LSD bodo ostali v spominu, da je njihov koncert v Domu JLA (sedaj in prej Narodni dom) v Mariboru podrl rekord po številu obiskovalcev.

HEVREKA

Petnajstletni Borut Činč je leta 1967 ustanovil bend Hevreka. V njem so bili trije osnovnošolci in dva „starejša“ člana. Občasno pa tudi še dva „nevarnejša“ člana, od katerih je eden od njih imel kasneje hudo „dilersko“ afero: Mišo Ivec – bas, pel je Igor Krivec (vsi trije so hodili na osnovno šolo Franca Rozmana Staneta), solo kitaro je igral Marjan Juhart, bobne pa Dušan Arsenjuk. Nekaj časa sta bila kitarista tudi brata Adlešič, menedžer pa Zvonko Babič.

Borut Činč je kasneje postal pomemben član pomembne jugoslovanske art blues rock zasedbe Buldožer, katerega več članov izhaja iz mariborske scene 60ih. Iz Činčevega pričevanja navajam: „Iz časov, ko sem živel v Mariboru, se spomnim bendov: Homemakers (tu je igral tudi Veble, pel pa Rasto Ovin), Inkvizicija (poleg Vebleta, Danila Karbe, sta bila še brata Škvarč in Rasto Ovin), LSD (spomnim se, da je v tem bendu igral starejši brat Bojana Goličnika), Gift (v katerem je pel Slavko Kovačič) in seveda legendarni Rdeči dečki, z bratoma Čobec, s katerimi so prepevali vsi od Čarlija Arharja, enega najlegendarnejših mariborskih rokerjev, do Alenke Pintarič, Ditke Haberl … Marko Brecelj je tudi začel svojo kariero v Mariboru (Beli črnci), med rokerji se spomnim še Iva Mojzerja, ki je, če se ne motim, v enem obdobju bobnal tudi pri Kameleonih in kot rokerja se spomnim celo Alfija Nipiča, ki je pel v bendu Klan (ali Clan, mislim, da je bil to celo zagrebški bend, jaz sem jih poslušal na enem od ljubljanskih Boom Festivalov), spomnim se še Nece Falk in Milana Petroviča, ki sta bila tudi rokerja … Spomnim se svojih dveh sošolcev iz osnovne šole Franc Rozman Stane, eden je bil Milan Lačen (basist), drugi pa se je pisal Verboten (bobnar) … Bilo je še kar nekaj bendov, katerih imen se res ne spomnim več, sploh pa se ne spomnim imen posameznih glasbenikov, ki so v teh bendih igrali! Vsekakor je bila takrat mariborska rock scena izredno pestra. Glasbenih dogodkov je bilo ogromno: ves čas se je kje kaj dogajalo: koncerti v Hali C (spomnim se koncerta sarajevskih Indeksov, mislim, da je bilo leta ’68 ali ’69, ki so bili takrat ful v štosu progresivnega rocka in so igrali po dvajset minutne verzije svojih komadov, spomnim se koncerta beograjske Korni grupe z Dadom Topićem na vokalu leta ’69). Spomnim se koncertov, ki so se dogajali v Ljudskem vrtu, na stadionu. Nikoli ne bom pozabil legendarnega mariborskega Boom Festivala leta ’71, prvega vsejugoslovanskega rock festivala, ki se je potem preselil v Ljubljano, leta ’75 v Zagreb, leta 76′ v Beograd in končal leta ’77 v Novem Sadu (vse od leta ’73 pa do zadnjega Booma leta ’77 sem bil tudi sam med nastopajočimi). Spomnim se tudi koncerta benda Tremeloes, ko je ves stadion z njimi pel komad ‘Silence Is Golden’! Mislim, da je bilo to leta ’71. Ful se je dogajalo tudi v Domu JNA (spomnim se koncerta hudo dobrega benda Delirium Tremens, tudi Sedem svetlobnih let smo par let kasneje imeli tu svoj samostojni koncert). In spominjam se legendarnega Kluba mladih, kjer se je tudi ful dogajalo, koncerti skupin LSD, Inkvizicije, Gift, enkrat sem tam imel celo sam svoj solo koncert in na orglah improviziral neke svoje odpiljene teme … Maribor so takrat imenovali slovenski Liverpool. V Državni založbi na Partizanski cesti si lahko kupil plošče tujih založb, kar v Ljubljani ni bilo možno še nekaj let za tem. Spomnim se, da sem tam kupil večino albumov Beatlov: Sgt. Pepper, Magical Mystery Tour, White Album, Abbey Road, pa Let It Be in to takoj, ko so te plošče izšle tudi zunaj. Ko sem prišel v Ljubljano, sem hodil LP-je kupovat v Trst, ali v Celovec, ali pa jih naročal po pošti, šele kakšne tri, štiri leta za tem, sem lahko v Konzorciju kupil tudi originalne tuje plošče“.

SURPRISE

Je bend, v katerem je kariero začel legendarni Raki – Rado Urbančič-bobni, Milan Trojner-kitara, Janez Krajnc-bass kitara. Začetek benda sega v leto 1967. Prve nastope so omogočili Rdeči Dečki, na njihovih nastopih so lahko igrali v pavzah. Samostojne nastope so imeli v Hali C, in Klubu mladih. Nastopali so tudi na Kitarijadi v sosednji Avstriji, v Grazu aprila 1969.

Naštevanje in opisovanje skupin sem sklenil na tej točki končati, saj sem se omejil na krog glasbenikov, katerih skladbe so objavljene na tej kompilacijski plošči. Po nekaterih virih je v Mariboru v 60ih vadilo približno 250 električarskih beat ali rock’n’roll skupin. Glede na to, na kar sem pri raziskavi naletel, verjamem, da je temu tako tudi bilo. Raziskavo sem opravil med marcem in julijem 2012.

V tistem času so svoje poslanstvo zadovoljivo opravljali tudi mediji. Zanimivo dejstvo je, da so bili v tistem času mariborski mediji zelo naklonjeni novostim. Dnevnik Večer je odigral pozitivno vlogo, še posebej na vrhuncu scene, katere kronist je bil Srečko Niedorfer. Radio Maribor pa je bil produkcijski center, na katerem so mladinci takrat snemali svojo glasbo. Takšna podpora glasbenim ustvarjalcem se ni kasneje nikoli več ponovila.

Iz mariborske scene izhajajo tudi različni profili managerjev. Med njimi svetovna legenda Toni Sabol, jugoslovansko znani Lazovič in Lazarevič, ki sta organizirala Boom rock festival. Posamezni bendi so imeli svoje managerje, npr. skupini The Out je posle vodil Jože Gorjan. Splošni vtis je, da so bili na višjem podjetniškem nivoju kot naslednje generacije rockerjev v Sloveniji.

Toni Sabol je konec 60ih začel kot organizator koncertov (že omnjeni v Hali Tivoli) in menedžer raznih skupin. V 70ih je mednarodno uspel in se uveljavil z evropsko turnejo Tine Turner, ko je ta mislila, da je (po smrti Ika Turnerja) v Evropi neznana. V 80ih je v Jugoslavijo pripeljal skoraj vsa znana imena rock glasbe: Rolling Stones, Mark Knopfler, Uriah Heep … v mariborsko dvorano Tabor pa še Rorryja Gallagherja … poroča o njem njegov prijatelj iz let 1967/68 Srečko Niedorfer, sicer novinar Večera in 7D, ki je redno pisal o rock glasbi, ki navaja še izredno zanimivo zadevo v zvezi z organizacijo javnih prireditev: „O organizatorjih pa še to: Saj smo vsi po malem organizirali kakšno prireditev, ker je bilo to sila enostavno. Moral si se dogovoriti le za dvorano, sam si moral poskrbeti za reklamo, pa je bilo. Nobenih prijav na občino, nobenih vnaprejšnjih zaslišanj kot sedaj, nobene davčne regulative, nič: kolikor smo zaslužili z vstopnino, smo si razdelili. In velikokrat zajedli in zapili v Zamorcu. Zanimivo je, da smo lahko po tem nadvse enostavnem principu prirejali tudi koncerte na dvorišču tedanjega doma JLA (Narodni dom), saj se niti oficirji niti vsemogočni KOS ni zavedal, kako nevarno je, če se gredo včerajšnji Titovi pionirji zdaj rokerje in to po vzoru nekih sprevrženih kapitalističnih držav. Zato tudi menim, da je rock (in ne punk!) podrl simbolni in simbolični Berlinski zid.“

Pri nabavi opreme v 60ih je odločilno vlogo odigrala ga. Medved iz Gradca (Avstrija), ki je vsem mariborskim rockerjem prodajala instrumente in opremo na kredit.

Zanimiv model je bil Tedy Lah, ki je že v 60ih iz Avstrije vlačil velike avtomobile. Po odmevnih nastopih s Korali je prejel poziv v JNA in je raje odšel ter služil 3 leta v angleški vojski (Miksed Service Organisation ) v Nemčiji, nato pa odšel še za 27 let v ZDA, kjer je imel firmo z luksuznimi limuzinami v New Yorku. V sedemdesetih je preko trgovine z glasbeni instrumenti Sam Asha in Manny’s Music iz New Yorka zalagal celoten korpus Jugoslovanskih rock glasbenikov z Gibsonkami, Fendercami, Music manom in ostalo profesionalno kramo, ki je še sedaj aktivna. Od leta 1993 živi ponovno v Mariboru.

Da bi bila scena popolna, je bil tukaj tudi modni kreator in krojač, ki je vsem rockerjem in modnim spremljevalcem šival hlače in druga modna oblačila. Igor Irgolič – Furgula je sešil hlače verjetno vsakemu Mariborčanu, ki je kaj dal nase. Furgula je legenda bolšjih sejmov in mariborskega uličnega družabnega življenja. Da je bila scena popolna, priča tudi dejstvo, da je imel Furgula hudo konkurenco, saj je Gorazd Lipnik šival nad Astorio.

Zanimiv je pozitiven odnos generacije 60ih do podjetništva, čeprav so odraščali in živeli v trdem komunizmu. Dejstvo je, da je bil podjetniški duh te generacije na višjem nivoju kot pri vseh sledečih generacijah.

Razumeti 60-ta in dogajanje v Mariboru v tistem času in doumeti zakaj, kdo in kako je prekinil ta izjemen tok sodobnosti, pomeni razumeti izjemno bedo sedanjega Maribora. Predlagam, da kar ti bendi pričnejo spet aktivno nastopati, kot to počno nekatere zasedbe v Veliki Britaniji in ZDA, da pokažejo mladim, kako se stvarem streže, v glasbi, poslu, kot tudi na širšem kulturnem področju.

Dušan Hedl

,